Prva samostojna likovna razstava Nine Umer, dijakinje 3. D
V četrtek, 1. 2. 2018, nas je mlada likovnica Nina Umer, dijakinja programa Umetniška gimnazija, likovne smeri, povabila na otvoritev svoje prve samostojne likovne razstave, ki jo je poimenovala Deštra Istra. Če ste zamudili otvoritev, si lahko razstavo ogledate v avli Glasbene šole Koper do 13. 2. 2018.
Avtoričina predstavitev
Razstavo z naslovom Deštra Istra (lepa Istra) sestavlja sedem slik, in sicer Istrska žena, Istrijan ob šterni, Kamnito okno, Osliček, Cvet brnistre, Oljka in Grozd, naslikanih v tehniki akrila na strešnike (v narečju imenovanih kope).
Upodobila sem posvetne, neposredno prepoznavne motive, kmečke žanre in tihožitja. Kmečka žanra sta Istrska žena, ki pravkar odhaja s »planjerjem« na glavi prat perilo k najbližjemu vodnemu viru, in Istrijan ob šterni, ki opazuje okolico svojega doma. Lahko bi rekli, da sta lika tudi celopostavna realistična portreta; ženska je obrnjena proč od nas, moškega pa vidimo s profila. Tihožitja sta Grozd, ki leži na navidezni površini, in Cvet brnistre, ki prosto lebdi v zraku.
Snov za delo sem črpala iz zgodovine, in sicer iz prejšnjega stoletja. Zamisel za nastala dela izvira iz ljubezni do koščka zemlje, kjer sem rojena. Navezanost izhaja že iz moje družine, saj sem kot otrok rada poslušala pripovedovanje svoje »none« in »nonota«. Pripovedovala sta mi o tistih lepih starih časih in vzljubila sem življenje njune mladosti.
Prav to želim predstaviti, saj se predvsem mladi premalo zavedamo pretekle kulture, običajev in dobrin, ki jih skriva Istra. Zaradi razvoja se le-ti vedno bolj izgubljajo in pozabljajo, kar je po mojem mnenju velika škoda. Starejšim želim priklicati spomine na otroštvo in mladost, ker verjamem, da večkrat pomislijo na dobre stare čase, ko še ni bilo tehnologije, kot jo poznamo danes.
Glavni likovni element pri vseh mojih delih je svetlo – temno oz. uporaba akromatičnih barv. S tem sem želela posnemati črno-bele fotografije, s katerimi sem si pomagala pri slikanju, in me spominjajo na preteklost. Svetlostni odtenki barv ponazarjajo tudi kamen. S to prvino sem ustvarjala globino prostora. Velik razpon z veliko stopnjami odtenkov ustvarja srednji molovski svetlostni ključ, zato slike delujejo otožno, umirjeno in odmaknjeno. Slika Oslička je v srednjem durovskem ključu, ki deluje bogato, odkrito in možato, kar velja za osla kot transportno nepogrešljivo žival, ki ga povezujemo tudi z Jezusovim rojstvom.
Komplementarni kontrast oranžno-rjave »kope« in modrega platna, uporabljenega na sami razstavi, delujeta harmonično na osnovi kontrastnih odnosov oz. tako imenovane diade oranžne in modre. Da bi dela izstopala in pritegnila pozornost, sem za ozadje izbrala modro platno, saj je ta v močnem toplo – hladnem kontrastu z opečnato rjavo. Modra barva ponazarja tudi neskončno morje, s katerim se Istra stika.
Za slikovno ploskev sem si izbrala »kope«, ki sem jih našla na stari cerkvi v Babičih. Streha je simbol doma, ker pa je »kopa« element strehe, bi lahko rekli, da več »kop« skupaj sestavlja domačnost. »Kopo« sem izbrala tudi zaradi njene hrapave strukture in zanimive tridimenzionalne oblike. Prav zato, da se vidi njena struktura, nisem poslikala vse slikovne ploskve.
Za uprizoritev tridimenzionalnosti sem uporabila prostorske ključe svetlo-temno, tonsko modelacijo – senčenje in delno prikrivanje. V vseh delih prevladuje število ena, ki enako kot točka pritegne pozornost in poudarja pomembnost uprizorjenega. Večina del je upodobljena navpično, kar izraža trdnost, obvladovanje položaja in pomeni rast ter statičnost. To je še najbolj pomembno pri Istrski ženi, saj je bila ženska v Istri tista, ki je imela glavno vlogo v družini, prinašala je denar v družino, prala, čistila in skrbela za vzgojo otrok. Vodoravna smer pri Grozdu in Kamnitem oknu pa izraža mir, počitek ter deluje umirjeno in tudi statično, kar velja še posebej za Kamnito okno, ker kamnite hiše po vaseh samevajo in propadajo. Diagonalna smer pri Cvetu brnistre pa prikazuje rast, kar predstavlja, da je vseeno še upanje, da se bo kaj kulture ohranilo in pognalo kot grm brnistre na ne preveč rodovitni zemlji ter polepšalo Istro. Brnistra, oljka in trta so rastline, ki imajo veliko moč, saj lahko na istrski pusti zemlji bogato obrodijo. Zato jih pogosto označujemo s plodnostjo, bogastvom, slavo in mirom.
Dela so centrirana na formatu tako, da nevidne sile vlečejo v sredino, zato delujejo stabilno. Vsa dela so med seboj harmonična zaradi tekstur in barv. Enoten je način slikanja in uporabe materialov ter seveda vsebine. Kontrastna je uporaba akromatičnih barv na opečnato barvo. Zaradi te razlike slika izstopa in hkrati sovpada s slikovno ploskvijo. Med mojimi deli vsebinsko dominira portret Istrska žena, kar poudari njeno pomembnost v družini.
Zaključila bom s pripovedjo svoje »none«:
Enbot ni blo ku denes. Kadar je človek mrou ga niso dale vele v grob ma je biu še par dan na cemiterje v vežice, ni blo ku denes, ki dajo mrliča v hladilnik. Uno nuč so tega mrtvega varvale dva fanta. Ino ker so ratale lačne, je tokalo enga jet iskat kej za spet en za pojes. Tacajt, ki je une vosteu sam se je spuno, da bo fermeu mrliča na karego in von se ulego v banko. Čez en cejt je une torneu s pjaton in začel ponujat za jes teme na karege »Na, na sen ti prneso«, ma ta se ni geno. Une, ki se je pa vlego nutre v banko je dvigno ven roko in reko: »Dej mene ku neče von!«. Ta s pjaton se je tolko strašo, da je spesto vse in teko ce.