V sredo, 29. 11. 2023, smo se zgodaj zjutraj odpeljali proti Ljubljani, in sicer na našo vsakoletno skupno strokovno ekskurzijo dijakov likovne in glasbene smeri programa Umetniška gimnazija na Gimnaziji Koper.
V Operi so nas pred predstavo opere Jevgenij Onjegin prijazno sprejeli in nam omogočili vpogled v zakulisje odra, kjer se odvija drugo posebno dogajanje, ki pripomore k uspešni vizualni celoti posameznih predstav.
Operna mojstrovina, eno najboljših opernih del ruske glasbene literature, Jevgenij Onjegin, skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega, je nato »zazvenela pod taktirko izvrstnega kazahstanskega dirigenta Alana Buribajeva, mojstrsko kot vedno pa jo je na oder postavil režiser Vinko Möderndorfer, ki so mu usodni in do skrajnosti potencirani medčloveški odnosi – zasenčeni in osvetljeni z viški in padci v vseh svojih barvah in odtenkih – vedno velik izziv.« Opernemu odru je Čajkovski namenil vrsto del, a sta bili svetovnega uspeha deležni le operi Evgenij Onjegin – kot vrhunec ruske romantične opere – in Pikova dama, obe sta nastali po literarnih predlogah Aleksandra Sergejeviča Puškina.
Po operi so nas čakali ogledi razstav. Dijaki 3. letnika pa so si ogledali začasno razstavo kiparja Prešernovega spomenika Ivana Zajca. Na razstavi so si lahko ogledali sedeminpetdeset del v marmorju, bronu, mavcu in glini, ki jih je kipar snoval v središčih, kjer je živel in ustvarjal, in sicer: Ljubljana, Dunaj in München, Pariz, New York, Trst, Dubrovnik, London, Rim, internacija na Sardiniji in končna ustalitev v rojstni Ljubljani. Kot zanimivost, ker smo bili na ekskurziji na Dunaju, naj povemo, da so kljub sočasnim francoskim vzorom na kiparsko ustvarjanje Ivana Zajca najbolj vplivali profesorji dunajske akademije in njihovi že postavljeni spomeniki ob dunajskem Ringu, ki si jih je kipar v času svojega dolgoletnega bivanja na Dunaju lahko vsakodnevno ogledoval ter povzemal njihove vzorce tako pri zasnovi svojega spomeniškega in nagrobnega kiparstva kot pri obli plastiki v splošnem.
Ostali dijaki so si ogledali stalno zbirko Narodne galerije. Večina je v Narodni galeriji že bila, a ob prenovi Narodnega doma leta 2016 je prikazan bolj selektiven nabor slik in je več prostora odmerjeno kiparstvu. »Ta v večji bližini z razstavnimi stenami dodatno zaživi in stopi v bolj neposreden dialog s slikami. Včasih gre za primerjavo umetniškega pristopa k isti vsebinski ali likovni tematiki, kot na primer vzporejanje Trobentača Marija Preglja in Zaljubljenega Harlekina Stojana Batiča. Vidnejša je povezava med slovenskimi literati in likovnimi umetniki. Kipu Valentina Vodnika Alojza Gangla je odmerjen samostojen manjši prostor, Ganglova podoba Josipa Stritarja je v dvorani s slikami bratov Janeza in Jurija Šubica, s katerima je ta pisatelj in urednik sodeloval. Kip Otona Župančiča Franca Bernekerja stoji ob belokranjskem Kolu Matije Jame, saj sta se pesnik – po rodu iz Bele Krajine! – in slikar družila in hodila na izlete na Ljubljansko barje. Poprsje Ivana Cankarja Alojzija Repiča pa je postavljeno v niz Groharjevih impresionističnih krajin, ki jih je pisatelj tako cenil. Bolj povezano predstavljamo tudi slike (kmečkega) žanra druge generacije realistov. Etnografsko obarvana dela Jožefa Petkovška, Petra Žmitka in še posebej Ivane Kobilca in Ferda Vesela, ki sta si v Münchnu delila atelje, odražajo vplive münchenskih, pariških in ruskih mojstrov, ki so, tako kot večina evropskih umetnikov, pristen značaj svojega naroda iskali med preprostimi ljudmi. Zbirki se je pridružilo več slik: prisrčna podoba skodranega dečka Ferda Vesela, Stari šibar in Ženska z ruto Ivane Kobilca, ki ob njeni Kofetarici razkrivata slikarkin način dela, Sejalec in simbolistične podobe žensk v gajih Riharda Jakopiča.«
Animatorka je na koncu pred sliko Poletje Ivane Kobilca, položila besede našim dijakom umetnikom: »Če je Ivani Kobilca uspelo biti slikarka v času, ki ni bil naklonjen ženskam kot umetnicam, potem lahko vam uspe prav vse!«
Leto 2023 je razglašeno za Ravnikarjevo leto. Cankarjev dom nam je ponudil razstavo Iskanja v risbi, spoznanja v misli, Edvarda Ravnikarja, ki ga umetnostni zgodovinarji Nace Šumi, Fran Šijanec in Stane Bernik ocenjujejo kot osrednjega arhitekta 20. stoletja po mojstru Jožetu Plečniku. Čeprav je bil Edvard Ravnikar Plečnikov učenec, mu je uspelo oblikovati povsem svoj arhitekturni jezik. Bil je med prvimi, ki so v naše okolje pod vplivom Le Corbusiera prinesli arhitekturno-urbanistična načela modernizma.
Polni likovno-glasbenih vtisov smo se na večer vrnili na Obalo. Bil je še en zanimiv dan.
Besedilo je zapisala Dragica Samsa.
