Slovesna prireditev ob zaključku šolanja

Govor Eve Cerkvenik, zlate maturantke

"Drage gimnazijke, dragi gimnazijci, cenjeni profesorji in starši ter spoštovani gospod ravnatelj!

V veliko čast si štejem, da lahko danes stojim na tem mestu in govorim te besede, saj je to zame potrditev mnogih dosežkov iz zadnjih štirih let mojega življenja. Dejstvo, da sedaj stojim pred vami, je posledica dolgotrajnega dela in truda – pa ne le z moje, temveč tudi s strani mnogih med vami. Zato se želim zahvaliti vsem svojim sošolcem, profesorjem, staršem in prijateljem, ki so mi v tem času stali ob strani, mi predajali znanje, me spodbujali, me tolažili, kadar ni šlo, in se z menoj veselili ob mojih uspehih. Zavedam se, da mi sami ne bi uspelo priti tako daleč.

S koncem gimnazije se zame – pa tudi za mnoge moje vrstnike – končuje eno obdobje v življenju in začenja drugo. Samostojnejša kot kdajkoli prej in oborožena z novimi znanji in veščinami lahko sedaj nadaljujem svojo pot. Ne vem še, kam me bo vodila, gotovo je le to, da me je koprska gimnazija opremila s krepko popotnico. Seveda je pomembno, da sem spoznala nove matematične operacije, poglobila znanje biologije in usvojila pisanje uradnih dopisov. Pa vendar – ko se ozrem nazaj, se zavem, da sem pridobila še mnogo, mnogo več: dragocena poznanstva, izkušnje in zmožnost, da skušam drugače gledati na svet.

To šolo sem izbrala, ker se mi je zdelo, da mi lahko ponudi največ; in vendar ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih naučila na koprski gimnaziji, ni neposredno povezana z učno snovjo. Gre za spoznanje, da ni tako zelo pomembno, kaj nam nek čas, nek dogodek, oseba, odnos ali situacija lahko ponudi – enako pomembno je, kaj od ponujenega smo dejansko pripravljeni sprejeti.

Vsaka življenjska izkušnja nas na nek način zaznamuje. Vsak med nami je kot živi mozaik, ki ga sestavljajo drobci, ki jih prinaša življenje. Na nas je, da smo na te drobce, na te drobne mozaične kamenčke – vtise, doživetja, osebne odnose, želje, spomine – pozorni in da izmed njih znamo izbirati tiste, ki naš mozaik bogatijo in dopolnjujejo. Tako se sedaj zavedam, da gimnazija ni bila edina možnost na moji poti – v težkih trenutkih sem celo kdaj podvomila, da je bila prava izbira – pa vendarle čutim, da mi je z vsemi uspehi in težavami dala neskončno možnosti za osebnostno rast, neskončno izbiro kamenčkov za moj mozaik.

Sama sem odbrala tiste drobce, za katere sem menila, da me bodo najbolj obogatili. Tisti, ki prihajajo za mano in mojimi vrstniki, bodo seveda izbrali drugačne kamenčke in sestavili svoj edinstven mozaik, vseeno pa bi jim rada položila na srce, naj se čim bolj odprejo novim doživetjem in izzivom. Verjamem, da sem sama storila eno samo nepotrebno napako: nisem se dovolj sprostila, nisem se dovolj odprla in zato morda izpustila mnoge priložnosti za duhovno rast. Zato želim, da bodoči maturantje presežete strahove pred neznanim in se prepustite, saj na koncu vsakdo najde pravo pot skozi življenje.

Res je, da mladi ustvarjamo prihodnost, vendar lahko hkrati tudi ohranjamo tradicijo; Gimnazija Koper je skozi generacije ohranjala sloves ene najboljših srednjih šol. Upam, da bo ohranila to mesto, pa ne prek prazne hvale, pač pa s pomočjo vseh nas, maturantov, ki odhajamo in ostajamo hvaležni za pridobljeno znanje, ter vseh vas, dijakov, ki šele prihajate za nami in najbolj aktivno prispevate k rasti naše šole, in seveda profesorjev, ki ostajajo tu in skrbijo za to, da hram znanja nikdar ne zapre svojih vrat."

(Eva Cerkvenik)