Prva samostojna likovna razstava Nine Borg, dijakinje 3. D

V četrtek, 11. 1. 2018, je potekala otvoritev prve samostojne razstave Nine Borg, dijakinje 3. D. Mlada likovnica je svojo razstavo, ki je na ogled v avli Glasbene šole Koper do 30. 1. 2018, naslovila naslovila Daybreak. Otvoritev je popestrila glasbena spremljava tria flavtistk v sestavi Katja Leben, Alja Boštjančič in Maja Barbara Bizajl ter Ninine sošolke Gaje Lapajne Stanič s kitarsko skladbo.

Avtoričina predstavitev razstave

Še preden sem se lotila slikanja, sem vedela, da želim s svojimi slikami prikazati zgodbo. To zgodbo sem sicer nekajkrat spremenila, na koncu pa se je izoblikovala kot skupina petnajstih portretov in pejsažev. Prikazujejo zgodbo o liku, ki doživlja stisko, in njegovo pot do samoodrešitve. Slike sem razdelila v dva sklopa: v prvem je prikazan njegov padec, v drugem pa vzpon.

V prvem sklopu slik srečamo lik na točki, ko obupa. Že dolgo se upira temi, ampak spremembe ne uspe doseči. Ne prepozna več svojega okolja in ne sebe, zato se neha truditi in pusti, da ga črnina preplavi. V tem sklopu sem uporabila samo belo, rdečo in črno barvo; bela prikazuje praznino, črna temo, ki želi vse uničiti, in rdeča še zadnji kanček duše, ki se trudi obema upirati. Deluje statično; lik je simetričen in okolje, iz katerega izhaja, je monotono in neživljenjsko. Prostor sem le malo nakazala z zmanjševanjem odtisov z oddaljenostjo, in čeprav na nebu nekaj žari, ni nobene sence. Smer poteka v tem sklopu od zgornjega roba proti spodnjemu in likovna teža je tudi na vrhu, ker tema prihaja od zgoraj in tlači glavni lik tako, da se z vsako sliko manjša, saj izgublja vso voljo do življenja. Črna barva dominira nad rdečo in belo, in ko pridemo do zadnje slike tega sklopa, rdeče in bele ni več. Ta slika je tudi najmanjša od vseh, saj je to najnižja točka v življenju tega lika, ki svoj obstoj vidi kot zanemarljiv.  

V drugem sklopu je prva slika podobna slikam iz prejšnjega sklopa, ampak lik je zdaj vijoličaste barve (barva, ki sem jo dobila pri mešanju barv, uporabljenih v prvem sklopu slik) in ima nekoliko bolj človeško obliko. Zagledal je svetlobo, upanje v obliki dekleta, ki mu ponudi roko. Okoli nje žari oranžna barva, močen kontrast črni, ki lik še vedno obdaja. Deklica je personifikacija želje po rešitvi, hkrati pa predstavlja pomoč, ki jo nudijo drugi. Po tem, ko je glavni lik sprejel njeno roko, se je začel spreminjati. Vijoličasta lupina, ki ga je dušila in omejevala, se začne luščiti in iz brezobraznega lika se spreminja v osebo, ki je nekoč bil. Deklica ga dvigne in povleče v svetlobo, a ga kmalu po tem tudi spusti; lahko mu pomaga, ampak ona ni končna rešitev, do rešitve mora priti sam. Sprva se ustraši tega, da ga je spustila, ampak ko se zave, kako se je spremenil (tudi brez nje), dobi spodbudo, ki jo je potreboval, da vztraja naprej. Tukaj je smer in kompozicija slik vodoravna, saj zgodba napreduje. Z vsako sliko je število odluščenih delcev večje in oseba postaja vedno bolj človeška. Ravnovesje je s pojavom deklice postalo dinamično (sprva manj, kasneje bolj). Tudi tukaj nisem nakazala prostora, saj se dogajanje odvija le metaforično in psihično, hkrati pa v daljši časovni obsežnosti.

Čeprav deklica za nekaj časa izgine, osebo spremlja vse do konca, ko se oba znajdeta v veliki pokrajini, po kateri poteka razpoka, iz katere sta ravnokar splezala. Pokrajina, ki se razprostira za njima, simbolično predstavlja nadaljnje življenje osebe. Viden je gost gozd iglavcev, za katerim se dvigujejo gore, in sonce, ki komaj vzhaja. Vsako drevo predstavlja težavo, s katero se bo oseba mogoče morala soočiti. Drevesa so zimzelena, saj, tako kot težave, ne izginejo s spremembo letnega časa. Hkrati bo morala paziti na razpoko, saj če naredi napačen korak, lahko znova pade vanjo. Gore predstavljajo težave, ki se jih vedno zaveda, ampak so prevelike, da bi se jih lotila reševati hkrati. Nimajo velikega vpliva na trenutno dogajanje, ko pa jih doseže, ne bo imela druge izbire, kot da se z njimi sooči. Sonce komaj vzhaja, saj je oseba šele začela svojo pot. Za to zadnjo sliko bi lahko mogoče celo rekla, da predstavlja samostojen sklop. Od vseh slik je prikazana najbolj realistično (prejšnje slike so bile bolj idealizirane), vsebuje največ simbolnega pomena, pa še največja je. Prostor sem jasno prikazala z zgoščevanjem in svetljenjem bolj oddaljenih dreves ter zračno perspektivo. Prisoten je še toplo-hladen barvni kontrast med oranžno razpoko in modrim nebom – to je hkrati komplementarni kontrast. Slika pa se povezuje s prejšnjimi zaradi barv (oranžne in zelene) in enotnosti z nadaljevanjem. Deklico in osebo sem naslikala tako majhni, ker sem želela poudariti velikost pokrajine. Res da, je oseba že doživela preobrazbo glede na začetno stanje, ampak dejstvo, da se je rešila teme, še ne pomeni, da je odpravila vse svoje težave. Pot bo še dolga, prvi korak pa je bil že narejen.